4. pisateljski izziv: veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon


Pisanje je tako kot vse ostalo sposobnost, ki se lahko izboljša samo z vajo. Vaja dela mojstra, pravi pregovor. V skladu s tem bomo danes imeli skupno vajo. K sodelovanju ste vabljeni vsi, "končni" izdelek pa lahko brez zadržkov objavite v komentarjih pod to objavo. Vse zgodbe, ki bodo prispele pravočasno in izpolnjevale navedene kriterije, bomo objavili v samostojni objavi.

Pravila igre so dovolj preprosta. Določenih je 5 besed, ki jih morate obvezno uporabiti v svoji kratki zgodbi. Končana kratka zgodba je lahko dolga od 250 do 500 besed. Časa imate do nedelje.
Preberite še: Rezultati 3. pisateljskega izziva: grobnica, noč, koža, stroj, opica
Vaše besede tokrat so: veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon

Torej, vaš izziv, dragi bralci, je da do naslednjega tedna napišete kratko zgodbo, minimalno 250 in maksimalno 500 besed. V njej morate uporabiti besede veličastno, oreh, razlog, odločiti, medaljon; svoj končni rezultat pa lahko objavite v komentarjih pod tole objavo.


Ivan


Komentarji

Oseba Nadja sporoča …
»Branje knjig … to je zame kot meditacija.«

»Mhm.«

»Kakor, da se povežem s svetom in …«

»Mhm.«

»In premišljujem o obstanku, iščem, kaj je razlog … me poslušaš?«

»Ja, ja, seveda,« mi odgovori in za trenutek odmakne pogled od slike na tablici, ki jo ureja za znano revijo.

»Poglej, sediva tukaj v knjižnici, jaz s knjigo v roki, ti s tablico … Izgledava kot navadni punci, ki preživljata navaden dan. Ampak nič od tega ni resnično.«

»Mislim, da ti ne sledim več,« reče in si za uho zatlači temen pramen las. Zdaj imam njeno celo pozornost.

»Si za kratek sprehod?« jo vprašam.

»Kratek,« odvrne po kratkem premoru.

Ko stopiva iz knjižnice, pokažem na avtobusno postajo: »Tam bi moral biti park. Mogočni oreh bi se videl od tukaj.«

Namršči se. »Park?«

»In od kdaj je ta ulica enosmerna?«

»Od zmeraj?« mi odgovori in me zaskrbljeno pogleda.

»Ne! Ulica je dvosmerna in vedno polna avtomobilov. Veliko tesnobo čutim, ko se sprehodim preko ceste, ker čutim, da slišim polno avtomobilov.«

»Čutiš, da slišiš.«

»Vem, da zveni noro. Čakaj,« primem medaljon, ki ga nosi okrog vratu: »Zakaj je na njem slika vrane?« jo vprašam.

»Vrane so znane po svoji inteligenci,« mi odvrne. »Recimo, ko vrana umre, ostale vrane … «

»Ne, ne, ne!« jo prekinem. »To je čudno, to je tako robotsko. Prava Mina bi odgovorila nekaj v stilu: »Ker mi je kul.« In prava Mina bi se v knjižnici razjezila in mi rekla, naj ji dam mir.«

Zastrmim se v mesto, kjer bi moral stati mogočni oreh: »Veš, premišljevala sem, če gre za potovanje v času ali mogoče za paralelni svet, Mandela efekt, ali kaj podobnega. Ampak zdaj mislim, da vem, kaj se dogaja.«

Nekaj časa stojim in ji strmim globoko v oči. Tudi ona mirno in neizrazno stoji. »To se ne dogaja,« rečem. »Vsi okrog mene počnete to, kar tudi pomislim. Nihče mi ne oporeka, nihče mi ne da dela sebe. Počutim se tako osamljeno, če razumeš. Seveda razumeš, ker si ti jaz. Jaz sanjam. To so ene dolge, dolge sanje.«

Zaprem oči in se potopim vase. Ko jih odprem, Mino zagrabim za ramena in jo z vso močjo porinem nazaj. Od tal se odbije, kot žoga in se vrne v prvotni položaj. »Ha!« zakričim. »Konec je! Konec!« začnem mahati proti nebu. »Lahko se konča!«

Vse se ustavi.

Prebudim se. Močna svetloba me zaslepi. »Osem tisoč triinosemdeset dni, štirinajst ur in petintrideset sekund,« slišim moški glas iz daljave. Zvezana sem. Površina, na kateri ležim, me odpelje iz tesnega, svetlega tunela. »Dobrodošli nazaj,« reče prijeten ženski glas. »Dvaindvajset let ste zdržali, to je največ do sedaj. Zelo ste pripomogli k raziskavi.«

»Dvaindvajset let življenja ste mi vzeli?« rečem s hripavim glasom.

»Vzeli smo ti samo pet minut. Tam si bila dvaindvajset let. Vse ti bomo razložili.«

»Če se odločite za še en test, vam bomo izbrisali še vsa preostala leta, ki bi jih morali prebiti v zaporu,« doda.

»Ne! Nikakor!« zakričim.

Komaj čakam, da grem nazaj v zapor. Končno nisem več osamljena.
Oseba Aljoša Toplak sporoča …
Stanko se je pogladil po dolgi bradi in košati obrvi sta se mu skoraj stikali v mrkemu pogledu. Iz nosa je puhnil nekaj zraka in zmajal z glavo. »Bom kar iskren, ne morem se odločiti.«

Gilina se je nasmehnila. »Daj no, stari.« Roke je imela uprte v bokih in truplo na mizi je ves čas prebadala s hladnim pogledom. »Kaj nama pa bo? Oživi ga že.«

»Oh, Gilica moja, ne razumeš,« je rekel Stanko in na mrtvečevo čelo položil dlan. »Kar je mrtvo, več ne sodi v ta svet. S tem se ni za igrati.«

»Ne kliči me tako.« Gilina se je namrgodila. »Morava ga izprašati, stari. Morava izvedeti, kdo je to storil.«

Stanko je na lahno pokimal in se ozrl po krčmi. Vse je bilo v rdečem. Trupla vojakov in deklet so ležala na tleh, na klopeh, na mizah, krasile so jih dolge rane. Na zidu je bilo z krvjo zapisano: M E D A L J A.

Dlan, ki se je dotikala mrtvečega čela, je začela oddajati zelenkasto svetlobo.

»To bo trd oreh,« je rekel Stanko in se nakremžil.

»Saj je zmeraj,« je tiho odvrnila Gilina.

Zelenkasta svetloba, ki je sevala iz starčeve dlani, je oblikovala lovkaste meglice, ki so se ovile okoli mrtvečevih senc. Nekaj čas so tipale glavo, preden je moški odprl oči. Namesto oči se je videla zgolj zelena svetloba.

»Halo, mrlič,« je rekla Gilina.

»Tiho!« je vzkliknil Stanko in se odkašljal. »O, zablodela duša, ki te kličem nazaj v ta pekel, ponižno prosim, nakloni nama svojo modrost.«

Mrtvec se je zasmejal z demonskim glasom. »Bili so veličastni!«

Stanko in Gilina sta se spogledala.

»Kdo?« je vprašal Stanko.

Mrtvec si je obliznil zobe. »Oni, ki sledijo svetemu razlogu!«

»Kdo so oni?« je vprašala Gilina.

»Čemu sledijo?« je vprašal Stanko.

»Oni so tisti,« je rekel mrtvec, »ki bodo naš svet združili z vašim. Pripravite se!«

Mrtvec se je nenadoma strgal izpod starčeve dlani in planil na Gilino. Z ostrimi zobmi se je približeval k njenemu vratu, a ga je z vso silo držala stran od sebe.

»Stari!« je zaklicala.

Stanko je zarjovel: »INFERNUS!« V roki je oblikoval ognjeno kroglo in jo zabrisal mrtvecu v obraz. Ko se je ta opotekel z živalskim krikom, je Gilina izvlekla nož iz srebra in mu ga zarinila v želodec.

Stanko je prihitel in mrtvecu na prsi položil dlan. »Žgi se na veke vekomaj! DAMNUS!« Iz starčeve roke se je zabliskal vijoličen sunek svetlobe in mrtvečeve oči so mrtvo ugasnile.

»Prekleta reč,« je zasopihal Stanko. Obrisal si je potno čelo in se spogledal z bledim obrazom Giline. »Kaj pa je? Zakaj si tako–«

Stanko se je ozrl naokoli in vsa trupla so bila postrojena okoli njiju. Oči so jim svetile zeleno.
Oseba Aleš Ropoša sporoča …
NEPREMAGLJIV IZZIV

Vedel sem, da me bo slej ko prej izzval na veličastno preizkušnjo. Vselej je iskal nove in nove načine, kako bi me lahko osmešil. A tokrat mu bom posvetil, da bo kar z belim gledal!

Čarovniki se trudimo biti na tekočem s sodobnimi trendi v stroki, zato vedno preizkušamo nove zvarke in napoje. Na žalost sem se zapletel z neprebavljivim magom Gargamelom iz Smrkolandrije. Postavil me je pred dejstvo, ali jaz ali on in me izzval na dvoboj! Sedaj se trudim najti čarobno formulo, s katero mu bom preprečil, da bi zavladal celotni deželi in s tem tudi mojim podanikom. Potrebno se bo odločiti, s kakšno magijo ustaviti njegovo norost!

Če bi uspel najti medaljon, ki po Veliki čarovniški bibliji sodeč uspe nevtralizirati nasprotnikovo magijo, bi imel pomembno prednost! Na mojo veliko žalost je zakopan globoko v Čarodejevem gozdu, pod koreninami mogočnega hrasta. A to ni še nič v primerjavi z dinozavri in strupenimi tarantelami, ki se klatijo naokrog po goščavi!

»Amadej, ti odločno preveč delaš, sploh zadnje čase! A se ne bi vsaj malce odpočil?« tedaj zaslišim materin glas iz spalnice.

Stara grbava starka ne more več ne prav jesti in piti, niti hoditi, kaj šele čarati!

»Dobro veš, mama, da imam prekleto dober razlog, da oba ostaneva živa in zdrava!« sem ji jezno odbrusil.

Takoj mi je postalo žal, saj sem bil navadno prijazen do osebe, ki me je rodila in vzgojila v poštenega čarodeja!

Datum spopada je bil že določen, jaz pa sem tuhtal, kako si rešiti kožo. Opolnoči, ko me je s svojim skovikanjem prebudila udomačena sova, se mi je končno posvetilo!

S pomočjo leteče preproge sem se dvignil visoko v zrak in se razgledal nad domačo pokrajino. Vse to lahko izgubim, če ne uspem streti oreh po imenu Gargamel. Spet se me je polotila panika. Je res tak nepremagljiv silak, za katerega se predstavlja?

Leteča preproga me je popeljala do dežele mojega nasprotnika, nevidni plašč pa je uspešno skrival mojo identiteto.

Med izletom v tujo deželo sem opazil veliko tlačanov, ki so jih biriči vztrajno priganjali k delu. Domov sem se vrnil užaloščen in besen zavoljo lastne nemoči. Medaljonu mi ni uspelo priti niti blizu!

Moja lastna mati bi zame dala življenje… Ponoči sem se nemirno premetaval po postelji in na dan dvoboja vstal trdno odločen, da bom svojemu nasprotniku pokazal, kar mu gre!

Od nekdaj sem se imel za miroljubnega in pravičnega gospodarja. Odločil sem se k sebi poklicati najpogumnejše sinove podanikov, ki bi se bili pripravljeni iz oči v oči meriti s tiranom.

Sedem pogumnih mož in moja neukrotljiva volja so zakuhali optimistično razpoloženje. Verjeli smo, da nam bo uspelo nemogoče!

Zlobni coprnik Gargamel nam ni pustil dihati. Po zunanjem videzu je sicer bolj spominjal na pritlikavega starčka kot pa zloveščega maga. A njegove sposobnosti....

Pričel je z običajnimi uroki, ki sem jih zlahka odbijal. Ko sem pomislil, da je pričel izgubljati boj, nas je presenetil z neobičajno potezo. Zasukal je izgubljeni medaljon.

Vame je usekala strela smrti. Postajal sem prah.

Oseba zara sporoča …

»Nero, bova kmalu tam?« Kana je dregnila kolega, ki je zdolgočaseno strmel skozi okno vesoljske čezoceanke. Na njej sta se znašla zaradi dela. Zaposlena sta bila pri Intergalaktični agenciji in tokratna naloga ju je popeljala v svet zaradi prastarega medaljona.
O razlogu za njuno potovanje ni bilo veliko znanega. Kana si ga je predstavljala kot veličastno bleščečo zadevo. Vsekakor je bil neprecenljive vrednosti, ker je izhajal iz planeta, ki ga že zdavnaj ni bilo več. Nero je Kani priredil celo predavanje o pomembnosti Zemlje, ampak njo je bolj zanimal Gron. Znani preprodajalec, ki se je specializiral v zbiranju spominkov iz Zemlje. Še tisočletja po uničenju so stvari iz Zemlje dosegale astronomske vrednosti.
Ampak ker so po mnenju Agencije spadale v muzeje, so bili agenti izurjeni za to, da so jih našli.
Čezoceanka je končno pristala v ozvezdju blizu Saturna. Potniki so se počasi izkrcali. Nihče ni rabil vedeti, da sta Kana in Nero po čemerkoli izstopala od ostalih bitij, ki so prispela. Lahko bi bila namenjena na počitnice ali pa na katero izmed postaj, ki so preučevale zvezdni prah. Nero ni veliko govoril in ko je zavil na pot proti obvoznici, mu je Kana brez premisleka sledila.
»Kakšen misliš, da bo medaljon?« se je Kana končno vdala in prekinila tišino med njima.
Nero je skomignil z rameni.
»Pa verjameš, da ga ima Gron?«
Nero je v odgovor privzdignil obrvi. Imel je prav: podatke sta dobila iz zanesljivih virov.
»Se bova morala družiti z njim?«
Nero je odločno odkimal. Gron je bil zloglasen preprodajalec – morala sta ga aretirati.
»Ampak saj ne moreva storiti ničesar, dokler nisva prepričana, da ima medaljon.«
»Storila bova to, kar morava. Kana, to je tvoja prva naloga: zberi se, sicer se ne boš mogla nikoli odločiti, kaj storiti.«
»Saj sem zbrana,« je nejevoljno zamomljala. Imela je srečo, da je preučevala stare knjige in veliko pisala o tem. Tako jo je Agencija pravzaprav našla: spoznala se je na rastline in ostale stvari, ki so fascinirale človeštvo pred tisočletji. Kanin cilj je bil, da bo nekega dne pripadala oddelku za potovanje v času in opravljala naloge v preteklosti ter doživela Zemljo, ampak do takrat je morala preživeti druge oddelke in biti pri tem najboljša.
»Ne skrbi, to ne bo trd oreh,« se je Nero končno nasmehnil. Cenila je uporabo stare prispodobe.
Veliko bolj odločno sta se podala proti edini stavbi daleč naokrog, ki je bila napol propadla in polna sumljivih ljudi. Grona sta takoj prepoznala, saj je imel okrog vratu obešen starinski artefakt.
»Medaljon!«
Kara je ob svojem glasnem komentarju začutila, da so se vse oči uprle vanjo. Nero jo je potisnil vstran, ko je bil izstreljen prvi strel.
Ko je izza pasu potegnila svoje orožje in ga vklopila, se je že sprijaznila s tem, da njena prva naloga pač ne bo enostavna.
Oseba Ivan sporoča …
Sir Robert od Belegdvora je dvignil vizir, razjahal s svojega lisastega žrebca in pokleknil poleg objokane deklice. “Kaj te tare, moja mlada gospica?”

Deklica se je prestrašeno zazrla v viteza. Na njenem obrazu so bile še vedno vidne sledi solz. “Moj mucek,” je reklo dekletce. “Moj mucek se je zaplezal na drevo, in sedaj ne more dol.”

Sir Robert se je zazrl proti staremu orehu, na katerem je res bilo videti malo kepico, ki je prestrašeno mijavkala z ene od tanjših vej. Mladi dami je ponudil robec. “Ne skrbite mlada gospica, vaša živalica bo kmalu spet pri vas.”

Vitez si je vzel trenutek za razmislek, nato pa deklici zaupal vajeti svojega konja. Sam si je odpel dolg sinjemoder plašč, ga zložil in položil poleg starega oreha, nanj pa je položil še nožnico v kateri je počival njegov meč.

Uprl je roke ob boke, se še enkrat razgledal po orehu, si zavihal košate brke in začel plezati. Ni trajalo dolgo in že je čutil, kako se veje pod njegovo težo upogibajo. Nad seboj je slišal mačji cvilež. “Samo še malo potrpi,” je mucka nad njim tolažil sir Robert. “Zdaj bom pri tebi.” Pograbil je mladiča in se ves poten spustil z drevesa.

“Na, tukaj ga imaš,” je rekel sir Robert, in predal prestrašenega mucka deklici.

Ta se je vitezu zahvalila z objemom. “Hvala, gospod vitez! Hvala! Vsem bom povedala, kako ste rešili mojega Puhca!”

Sir Robert se je zasmejal. “Le povej, le povej mlada gospica!”

Vitez si je ponovno opasal svoj meč, ogrnil svoj sinjemodri plašč ter se zavihtel na svojega konja. Pomahal je deklici in se podal naprej po stari cesti, ki je tekla med žitnimi polji. Pogled na ravnico pred njim je bil veličasten.

Ko je prispel do mosta je na njemu zagledal mladenko v preprosti beli obleki. Njene dolge kostanjeve lase je krasila krona zlatordečih listov, v njenih očeh pa se je iskrila veličastna podoba sonca.

“Malo je takih, ki bi si vzeli čas in za preprosto deklico splezali na drevo samo zaradi mucka.”

“Prepričan sem, da bi to storil vsak.”

“Ne vsak, a vi, sir Robert od Belegdvora, ste.” je odvrnila mladenka. “Zato si zaslužite nagrado.”

“Najlepša hvala, milostljiva gospica, a res ni razloga,” je odvrnil sir Robert. Vse kar potrebujem je prečkati most.”

“Skromnost je lepa čednost, a vztrajam,” ga je zavrnila vila in stopila bližje.

Žrebec je nervozno zahrzal, a ko je začutil njen dotik, je v trenutku sklonil glavo in se ji začel dobrikati, kakor da bi naletel na staro prijateljico.

“Všeč ste mu,” je nekoliko začudeno ugotovil sir Robert.

Vila se je nasmehnila. “Deklica, ki ste ji pomagali je pod mojo zaščito. Ker ste ji pomagali vam izpolnim eno željo.”

Sir Robert se je zazrl v vilo. “Dobro, želim si, da bi bil dober vitez.”

Vila je ob tem prikimala. “Ste prepričani, gospod vitez?”

“Odločen sem, želim biti dober vitez,” je ponovil sir Robert.

“Naj bo torej tako.” Vila je pogladila konjevo grivo in iz nje povlekla preprost medaljon v obliki malega zlatega trtinega lista. “Dokler boste nosili, ta medaljon, bodo opevali vaša pogumna dejanja.”

Sir Robert je sprejel medaljon in se nasmehnil. “O mojem reševanju mačkov z dreves res ni potrebno skladati pesmi.”
Oseba Aljoša Vizovišek sporoča …
»Medaljon, kje je moj medaljon!?« je zadonelo po trdnjavi, ki jo je ravnokar začelo oblivati jutranje sonce. Višji čarodej Varikas je besno stopal po njenih hodnikih in z velikim truščem odprl kletna vrata. Vstopil je in se srepo zazrl v svojega vajenca, ki ga hrup ni niti malo zmotil, nasprotno, še naprej je buljil v kristalno kroglo na mizi. Varikas je opazil, da pod njo počiva njegov medaljon in pošilja vanjo svetlobne signale.

»Avaris, kaj pa počneš?« se je zadrl in ga zgrabil za ramo. Vajenčev pogled se je utrgal od krogle in se ustavil na njegovem učitelju. Zmeden izraz na njegovem obrazu se je hitro spremenil v šokiranega. Vstal se je kot iz topa in začel zmedeno pogledovati po svoji sobici. »Kaj, kaj, kaj je že jutro?« je izdavil, ko je opazil svetlobo, ki je prihajala skozi lino. Varikas je zaprl oči, globoko vdihnil in mu z najbolj mirnim glasom, kar ga je ta trenutek premorel, rekel: »Avaris, mi lahko poveš razlog za tvoje obnašanje?«

Avaris se je sesedel na svojo posteljo in s skrušenim glasom priznal: »Oprostite, da sem vzel vaš medaljon, rabil sem ga samo, da bi preveril svojo teorijo in nameraval sem ga vrniti še preden bi opazili.« »Kakšno teorijo pa?« je z ostrim glasom vprašal Varikas. »O svetu brez čarovnije.« mu je s tihim glasom odgovoril. Višjemu čarodeju je zaprlo sapo. »Svet brez čarovnije?« je z mešanico jeze in zmede ponovil za njim.

Avaris se je vstal in začel pojasnjevati: »Vem, da se sliši noro, ampak pošasti zunaj postajajo vedno močnejše in njihovi napadi čedalje bolj pogosti. Vedno več ljudi meni, da jih privlači naša uporaba magije in da se bomo morali nekoč odločiti, da je ne bomo uporabljali več. Zato sem si sposodil vaš medaljon, da bi preveril, če je takšen svet možen. Ugotovil sem, da bi takšen svet v nekaterih pogledih izgledal še bolj veličastno od sedanjega. Morali bi le uporabiti logiko in skonstruirati razna orodja, ki bi nam pomagala pri življenju. Za njihovo izdelavo in delovanje bi uporabljali naravne surovine. Na žalost bi neenakomerna razporejenost surovin in sposobnost izdelave vedno boljših orodij pripeljala do tekmovanja med različnimi kraljestvi. Pravzaprav sem ravno, ko ste me prekinili, v kraljestvu v krogli razvil leteča plovila, kar mi bo omogočilo, da…«

»Počakaj malo, fant,« ga je ustavil Varikas. »Priznam, da pošasti postajajo čedalje bolj trd oreh, vendar rešitve ne boš našel v namišljenih svetovih. Če pošasti postajajo vedno močnejše boš moral pač močnejši postati tudi ti. To pa je dosegljivo na samo en način: da jih čimveč pobiješ. In ko smo že pri pobijanju pošasti, v jami za hribom so si spet naredile gnezdo. Pojdi tja in jih zradiraj. Kot vedno lahko obdržiš vse dragocenosti, ki jih najdeš.« »Verjetno bo le kup neuporabne krame, ki ga bom za drobiž prodal lokalnemu krčmarju.« si je mislil Avaris. »Prav, ampak ali mi lahko medaljon še malo pustite? Zadevo bi rad vseeno še malo raziskal.«

Varikas se je zamislil. »Hmm, danes bi moral zvariti napoj, manjka mi pa še 5 cvetov trnove orhideje in 10 zob višavskega volka. Če mi prineseš sestavine, ti lahko pustim medaljon še nekaj časa v uporabo.« Avaris je zavzdihnil, pograbil svojo palico in se odpravil iz trdnjave. »Jebemti, še ena avantura,« si je rekel, ko je hodil po prelepi pokrajini.