11. pisateljski izziv: NOV ZAČETEK

Aleksandra J. Pachnik - New Land

Pisanje je tako kot vse ostalo sposobnost, ki se lahko izboljša samo z vajo. Vaja dela mojstra, 
pravi pregovor. K sodelovanju ste vabljeni vsi, "končni" izdelek pa lahko brez zadržkov objavite v komentarjih pod to objavo. Vse zgodbe, ki bodo prispele pravočasno in izpolnjevale navedene kriterije, bomo objavili v samostojni objavi.

Po nekajmesečnem koronapremoru se vračajo pisateljski izzivi spletnega portala Znanstvena Fantastika.

Tema 11. pisateljskega izziva je: NOV ZAČETEK

Kratka zgodba mora biti dolžine od 250 do 500 besed.

Časa za oddajo imate do vključno nedelje, 30. junija 2020.

Žanrsko je lahko zgodba znanstvena fantastika, fantazija, nadnaravna grozljivka ali katerikoli podžanr omenjene trojice.

V zgodbi morate obvezno uporabiti 5 določenih besed.

Vaše besede tokrat so: sol, motor, splesti, vprašanje, svetlo

Kratko zgodbo objavite v komentarjih pod to novico. Vse pravočasno oddane zgodbe, ki bodo izpolnjevale navedene kriterije bodo zbrane v skupni objavi naslednji teden.

Zgodbe iz prejšnjega, 10. izziva bodo objavljene v samostojni objavi ta petek.


Ivan

Komentarji

Oseba Boki sporoča …
Nov začetek

Mati so imeli prav. Res mi manjka nekaj soli v glavi, saj drugače ne bi spletel takšne neslanosti. Veste, oni dan so me mati poslali po volno, da bo lahko spletla šal, ki bi ga dala za rojstnodnevno darilo moji starejši sestri. Odkar si je kupila motor, jo vsake toliko zgrabi kakšna viroza in potem hripa kot star kadilec. Pač razgaljen vrat.
Odvihral sem v trgovski center. Bil je že mrak in mraz je odgnal ljudi s ceste. Zima je pač takšna, dnevna svetloba traja samo tretjino dneva. Ko sem vstopil v hram superpotrošništva, je vame kar buhnil hrup histeričnih nakupovalk in nakupovalcev. In zdaj sem vpadel še jaz, skromni kmečki fant iz primestne vasi.
A kakor hitro sem odgnal misel na mraz, me je zmrazilo nekaj drugega. Vsa ta množica je naenkrat obstala. Zmrazilo me je. Naenkrat sem se počutil kot šunka osvetljeni izložbi mesnice.
Bliskovito sem se ozrl okoli sebe. Prazni pogledi množice so se uperili vame. Grabljenje vsepovprek in vsega, kar je bilo v trgovinah, se je prekinilo. Prešine me. Nakupovalna histerija res naredi iz ljudi zombije z nenasitnim apetitom po grabljenju, a tole je očitno preveč. Mogoče so ti ljudje dodali v jed preveč soli. Vsekakor sem moral splesti načrt, kako ven. Pa še volne nimam, da bi mati lahko spletli šal za mojo sestro motoristko. Kako prav bi mi prišel njen motor. Postavil sem si vprašanje – Kako doseči svetovni rekord teka na 100 m? Če hočem iz te svetlobe v temo noči, ga bom moral konkretno podreti.
Zombi potrošniki so se mi začeli bližati in srhljivo so ovohavali zrak. Spustili so svoje prenapolnjene vozičke polne nepotrebne krame.
Prevladal je nagon in silovito sem se pognal proti vratom. Zombiji so mi sledili, a samo do vrat. Ostali so v svetlobi centra, a jaz sem zunaj zadihan lovil svoja pljuča, ki so skoraj skočila v mrzel zrak.
Za sabo zaslišim zamolkli zvok motorja. Obrnil sem se in zgroženo uzrl obraz motorista. Lobanjo so osvetljevali plameni v očeh:
»Zakaj potrebuješ volno? Volneni šali so danes po akcijski ceni. Uvoz iz Bangladeša. Pol cenejši so od volne, pa še plesti jih ni treba.«
»Notri so ... Mati naredijo šal,« sem zajecljal.
Motorist je odvrnil:
»Notri so moji verniki. Takšni, kot si ti, so vse redkejša eksotika. Zakaj bi delal, če lahko kupiš za manj denarja, kot stanejo sestavine?«
»Kdo ste vi?« me je zanimalo?
»Jaz?« se zareži. »Jaz sem gospodar slepih duš.«
Skočil sem pokonci in si pomel oči. Uf, samo grde sanje. Nov dan, nov začetek.
Tedaj skozi vrata, brez trkanja, vdre sestra in na očeh zagledam strah.
Oseba Dominik Lenarčič sporoča …
sol, motor, splesti, vprašanje, svetlo

Pobeg

Čoln me čaka na dogovorjenem mestu. Voznik pogleda gor, pokima in izgine v notranjost. Zdaj gre zares, pomislim. Pobegnil bom iz Inštituta za posebne primere. Bilo je samo vprašanje časa. Vse tiste pridige, udarci, žaljivke. Tukaj ste zaradi lastne varnosti, so nam rekli. Iz dlani mi uhajajo zublji, manifestacija moje notranje moči. Stisnem. Pomirim se. Dovolj žaljivk. Dovolj udarcev. Dovolj ponižanja. Dovolj varnosti. Hočem živeti.

Zdaj sem pri čolnu. Voznik me nagovori: "Še mau počakte, gospodič. Moram spucat motor. Veste, sol se nabira na lopaticah." Z nasmeškom mu dam vedeti, da ne gori voda. Pogledam v daljavo. Na obzorju se dviguje svetla zarja, svetla kot divje upanje po pobegu. Samo prečkati moram Pritlikavo morje, pa sem tam. Na svobodi. Ko bi bili le oni tu. Prijatelji, s katerimi sem spletel načrt. To bi moral biti naš pobeg, naša pot do sladke svobode. Če ne bi bilo tistega izdajalskega prasca …

Iz dlani mi spet uhajajo majhni plamenčki. Stisnem. Pomirim se. V sobah Inštituta se je šušljalo, da so na drugi strani Morja trenerji. Ti bi nam lahko pomagali pri brzdanju naših moči. Zaprem oči. Upam, upam da tisto ni bil le prazen šepet. Na Inštitutu so nas imenovali za "zmaje". Rekli so, da so naše moči inkarnacija zlih duhov. Bojim se. Bojim se tega zmaja znotraj sebe. Tudi oni so se očitno bali, drugače nas ne bi strpali v tiste zatohle celice, se izživljali nad nas in izvajali tiste peklenske eksorcizme. Želim jim smrt. Vsem tistim barabam želim najhujšo možno smrt! Bodo že videli, ko prečkam Morje bom našel enega od tistih trenerjev in podjarmil svoje moči. Potem bom prišel nazaj in upravičil njihov strah!

Ne. Ne smem. Ne morem. Moja mama si ne bi želela tega. Prijatelji tudi ne. Na lesenih tleh palube vidim črn madež. Saje. Sledovi ognja. Zavzdihnem. Upam, da trenerji res obstajajo. Za svojim hrbtom slišim kašljanje motorja.

"Pa je!" mi navdušeno reče voznik. "Zdej lohk odrineva!"

V odgovor mu pokimam. Ko se čoln končno začne premikati, zrem v vzhajajočo zarjo upanja.
Oseba Domen sporoča …
Neodgovorjena vprašanja

Motor majhnega letala je brnel z oglušujočim truščem in mimoidoče ptice opozarjal pred svojimi propelerji. Letalo je rezalo skozi mrzli zrak Aljaske, snežinke so se oprijemale njegovega trupa in ga s svojimi hladnimi telesci počasi zamrzovala. Pilot je bil mladenič v svojih zgodnjih dvajsetih, na zaobljenem nosu so mu stala očala z debelo lečo, na kratkih rjavih laseh mu je počivala kapa s ščitnikom in okoli suhega, že skoraj shiranega telesa je imel ovito le tenko jutranjo haljo, takšno, kakršno dobiš v kolikor toliko spodobnem hotelu. Ker je bil že skoraj dve uri na poti, je bil dodobra premražen.
Priletel je v nenavadno gosto meglo, kjer ni vedel kje je ali kam gre. Sčasoma je izgubil še občutek za čas in obkrožujoči hlad ga je zanašal v dremavico. Kakorkoli si je grizel ustnice ali jezik, ni si mogel preprečiti da ga je za trenutek ali dva zmanjkalo. Trznil je in se spet znašel pri zavesti. Sedaj je veliko močneje občutil mraz kot prej, ko je pilotiral skoraj v transu. Med tresavico, ki mu ni pustila, da bi sedel na mestu in se je moral stiskati za krmilo, da ga ni vrglo po tleh. Počasi se mu je telo navadilo na mraz in lahko si je zbral misli. Po glavi mu je letalo vprašanje: Zakaj je tu? Spomnil se je potovanja z dekletom, ogled Anchoraga in dolgi sprehod, po katerem se je v njuni hotelski sobi zgrudil na posteljo od izčrpanosti in zaspal kot ubit. Potem so mu vsi spomini le tema. Zdaj je v brnečem avionu, obkroženem z nepredirno meglo.
Na jeziku je okušal sol, kar se mu je zdelo nenavadno. Kako nizko sploh leti? Kot da bi nekdo odgovoril na tiho vprašanje, se je pričel trup letala tresti kot v najhujši turbulenci. Nekaj belega se je splazilo mimo kabinskega okna, vendar ker je bil zatopljen v svoje misli, je ujel le premikanje in nič drugega. Obračal je z glavo in kukal skozi okna v nepredirno belino okolice. Letalo se je prenehalo tresti in po nekaj sekundah lažnega oddiha je začelo ječati. Kot da ga je nekaj stiskalo, vrh kovinskega ogrodja se je vbočil in ob straneh so pokale stene. Tisti trenutek se je zavedel, da ne sliši več motorjev. Ampak navkljub ugaslim motorjem letalo ni padalo. Navkljub premraženosti do kosti je njegovemu telesu še vedno uspelo, da mu je zaledenela kri, ko so okna počila in skozi se je prerinila bela gmota snega. Notri je silila, dokler ni zapolnila večino letala. Njemu je ostal le majhen kotiček v zadku. Misli so se mu polnila z vprašanji: V kaj sem se zapletel? Zaprepadenost pa je kmalu nadomestil neopisljiv strah, ko so se iz snega po njem stegnili dolgi, beli izrastki z gnijoči človeškimi prsti na vrhu. Ko se je hotel zaščititi z rokami, je opazil, da so mu zaradi ozeblin prsti na levici odpadli. »Kdaj?? Zakaj nisem opazil??« je hotel zakričati, vendar mu od mrazu sprijete ustnice niso dopustile.
Letalo so dolga leta pozneje najdi pod plazom, nekaj sto kilometrov stran od Anchoraga. Vendar brez nesojenega pilota, štiriindvajsetletnega Jamesa Thomasa. Prav tako nikoli niso ugotovili, kaj ga je gnalo, da je tistega dne, oblečen le v jutranjo halji ukradel turistično letalo. Posebno, ker prej še nikoli v življenju ni pilotiral letala.
Oseba jane1985 sporoča …
NOV ZAČETEK

»Staviš stari Brebbo?« ga izziva Dekle.
Razbrazdan obraz suho pogoltne slino, še malce okleva, nato pa s svojo ogromno šapo dvakrat potrka po manjši otroški - stava je sprejeta.
Urne nožice zacepetajo po ladijskem podu in gibko telo se kot mačka povzpne na glavni jambor nebesne barke Stratto. Na vrhu se Dekle zazre v svetlo Eianujevo oko, ga pozdravi z božjo gesto, potem pa zavpije vprašanje v brezmejno modrino: »Eianuuuu! Kje so danes tvoji otroci!« S čela si obriše sol, z očmi zapleše po oblačnih robovih in začne šepetati star Melonski napev. »To jih vedno zdraži!« še zvito pomisli.
Brebbo stoji na poveljniškem mostu in živčno pogleduje k vrhu jambora. Opazi dve kitki ki valovita v vetru. »Deklina si jih splete prav tako kot njena mati,« ugotovi, »In nič manj divja ni!« se mu še zasmeje. A smeh ga kmalu zapusti; Stratto se je stresla, nekaj je butnilo ob njen bok.
»Dvajset gajrutov na levo!" sta vpili kitki z vrha, ko barko zopet močno strese. "Vidim ga!" kriči dekletce.
In res, z desne se dvigne mavrično kačasto telo. Karuat - Eianujev sin pokaže dve, kot gora veliki grbi in malo barko zagrne v temno senco. Brebbo prebledi, ter se močno oklene krmila, Dekli pa se na obrazu nariše velikanski nasmeh: »Danes ostaneš brez ene luske!« si govori.
»Sedaj pa, dobri moj Brebbo, kot sva vadila! Na moj znak nagneš Stratto do konca, na desno! NAAAAA DESNNOOOOOO!« je odmevalo iz košare visoko tam zgoraj.
Brebbu se tresejo roke, povleče vzvod in motor spusti na samo tri bajarje; para izpuhti, prav tako pa starčevi živci. Sliši se samo pokljanje starega lesa, ki ga stiska objem neznosne vročine. Nato pa...
...»KIIIIR !!!!!!« zavpije Dekle kolikor ji da grlo. Brebbo zavrti krmilno kolo tako močno da mu zmanjka ravnotežja, nato pade in z glavo udari ob nekaj trdega. Barka se nagne pod norim kotom, vrvi zaječijo in zadnje kar starec vidi je nešteto barv, ki zaplešejo čez njegovo Stratto....in pa malo ročico ki med prsti stiska modri žarek. Nato Brebba zagrne tema.
*
»Dobro si,« mu nekdo nežno zašepeta na uho. Brebbo se hoče nagonsko pobrati, a ga nežen dotik zaustavi. Glava mu počiva v Deklinem naročju: čelo mu moči mokra krpa, nad njim pa se hudomušno smehlja pegasti obraz.
»Tako, Brebbouolious III Teresto. Izgubil si stavo in seveda veš kaj to pomeni?«
»Vem,« se vda starec, »Obljubil sem.«
Deklina Brebba nežno poboža po gosti bradi.
»Tista lahkoživa Iota ni prava zate očka, v Failesi ti poiščem novo, bolj podobno mami.«
Dekle si z las izpne Karuatovo lusko in se skoznjo zazre v Eianujevo oko.
»Veš očka, to bo najin nov začetek.«





Oseba Marjan sporoča …
Kreditno financiranje
Dobiček 5.000 € in 10.000.000 € resne ponudbe in zelo zanesljive z večjo varnostjo s stopnjo 3% na mesec.
Elektronski naslov: tmarjan24@gmail.com
WhatsApp: +386 71 391 409
Viber: +38671391409