Osmi potnik: 40 let kultne franšize

Štirideset let nazaj je v kinematografe prišel znanstveno fantastični film, ki je začel kultno franšizo, danes poznano kot Alien ali Osmi potnik. Križanec med 2001: Vesoljsko odisejo in Teksaškega pokola z motorko, predstavi širši javnosti svojega stvaritelja, režiserja Ridleya Scotta, ki je od takrat imel prste zraven pri številnih filmskih uspešnicah, kot so npr. Iztrebljevalec (Blade Runner), Gladiator, Hannibal in drugi.

Zasluge lahko pobere tudi za rojstvo kariere Sigourney Weaver, ki prevzame vlogo Ellen Louise Ripley, protagonistke v prvih štirih filmih. Poleg nje je vredno omeniti še ostalo zasedbo: Tom Skerrit, Harry Dean Stanton, Ian Holm in John Hurt so vsi spoštovanja vredni igralci, ki film oživijo s svojimi iskrivimi nastopi.

Seveda film ne bi dosegel kultnega statusa brez naslovnega vesoljca, osmega potnika, ki ustrahuje uboge sesalce skozi celo gručo filmov. Bitje, skupaj z vsemi njegovimi fazami, od “face-huggerjev” do dejanskega vesoljca, je ustvaril pokojni švicarski umetnik H.R. Giger. Njegova slika Necronom IV je služila kot direkten navdih za enega od pisateljev scenarija, Dana O'Bannona, ki je zaprosil studio 20th Century Fox za takojšnjo vključitvijo upodobitve v produkcijo filma. Sicer so ga na začetku zavrnili, saj so bili mnenja, da so njegova stvarjenja preveč neprijetna in zoprna, vendar so se sčasoma uklonili željam produkcijske ekipe.

Preberite še: Zemljomor ali Geocid (1/9): Argumenti za in proti uničenju Zemlje

Film je požel veliko lovorik, od Oskarja do nagrad britanske filmske akademije, leta 2002 pa ga je ameriška nacionalna knjižnica prepoznala kot kulturno, zgodovinsko in estetično pomembnega, ter ga vključila v register nacionalnih filmov, ki so vredni ohranitve. Film torej obsega izrednega režiserja, talentirano zasedbo in kultnega umetnika, ki so skupaj prispevali k njegovemu uspehu. Vendar, kar potisne Osmega potnika dalje od le izrecno uživaške, estetične, zabavne izkušnje, je njegova globoka tematika in simbolika.

Bitje ni ravno zlonamerno, temveč se na svet zgolj nagonsko odziva. V ozadju umorov na ladji se ne skriva nobena agenda, noben skriti motiv; Xenomorph je preprosta žival, ki dela, kar ji narekujejo njeni primitivni možgani. Sicer v poznejših filmih v franšizi spoznamo njen "pravi" namen, toda v prvem delu predstavlja predvsem odtujenost od človeških navad in človeško aroganco, ko se ta sreča z neznanim, drugim.

Prav tako izstopa s samo idejo, kako vesoljec ubija. Medtem ko so prisotne določene "slasher" scene, kjer preprosto raztrga svojo žrtev, zasledimo mnogo bolj grozljiv motiv izvenzemeljskega posilstva, ko storilec žrtev prisili, da zanosi in rodi njegovega (onega?) potomca. Poleg teh površnih idej se tu nahaja še mnogo dobrih vprašanj, kot vprašanje o temeljni ideji kontrole nad lastnim telesom, o idejah moškosti in ženskosti, ter faličnih simbolih in konceptih življenja.

Zaradi te globoke tematike akademiki obožujejo prvenec franšize iz leta 1979. Štirideset let pozneje je dnevno svetlobo ugledala kopica spisov kot so freudovski pogledi na Xenomorpha kot požrešno mati, nietzschejanske ideje o volji do moči kot sredstvo za lastno reprodukcijo za vsako ceno, pa tudi feministični prikaz Ripleyeve, kot edini lik, ki se je sposoben spopasti z grozljivim bitjem.

 Četudi ima film mnogo različnih zornih kotov, iz katerih ga lahko interpretiramo, moramo še vedno imeti v mislih Scottovo izjavo, ki jo je lani podal za Guardian, ob izdaji zadnjega filma v franšizi, Osmi potnik: Zaveza; "Moja naloga je, da ljudi zabavam. Del tega je umetniškost, vendar je moja glavna vloga biti zabavljač." 

Zato se ne počutite krive, če Osmega potnika ne zmorete ali ne želite gledati iz filozofskih ali psihoanalitičnih perspektiv, kajti primarna funkcija filmov je, da nas zabavajo. In danes, z dodatki direktno izpod rok direktorja originala, je franšiza bolj zabavna, kot kadarkoli poprej.


Andraž