Zvrst v nastajanju? Kaj je kozmična fantazija?


Klasični tropi v fantaziji prikazujejo svet prežet z magičnimi pojavi, ki mu grozi takšno ali drugačno uničenje. Kozmična fantazija se v teh aspektih ne razlikuje, samo da potencira dogajalni prostor in ga razširi iz posameznega sveta (planeta), na osončje, galaksijo, ali pa celotno vesolje oziroma stvarstvo. 

Ta “podžanr” v bistvu ne obstaja. Njegovo ime sem si izmislil, ali bolje rečeno, sem le logično poimenoval skupek zgodb, ki si delijo takšne izvenzemeljske elemente. Menim, da ti elementi sami po sebi zgodbi dodajo tako ontološko prevpraševanje, kot tudi vključujejo skrivnostnost in mistiko vesolja, ter podajo bralki ali bralcu občutek čudenja in strahospoštovanja, ko se preko likov spopade z lastno neznatnostjo, zaradi česar so meni osebno takšne zgodbe zelo ljube. 
Preberite še: 7. pisateljski izziv: PANDEMIJA!
Vključevanje nebesnih teles, pojavov in drugih značilnosti vesolja, take pripovedi mnogokrat meče v koš znanstvene fantastike, toda zdi se mi, da je taka predpostavka napačna. V takih zgodbah se elementi znanstvene fantastike in fantazije (kot tudi kozmičnega hororja) tesno prepletajo in jih ni smiselno klasificirati le kot eno ali drugo; vendar moj namen v tem članku ni razpredati o razlikah in kvalifikacijah žanrov in podžanrov, ampak le opozoriti na obstoj teh čudovitih zgodb, ki nekako izstopajo iz klasičnih konvencij spekulativnih žanrov, ter podati nekaj mojih najljubših del kot izhodišče za nadaljnje branje. 

Izpustil sem dela H.P. Lovecrafta, franšize Warhammer, ter serije Dune Franka Herberta, saj se mi zdi da so dovolj prepoznavne, četudi so zelo dober primer zgodb, o katerih govorim. 

Skupina ljudi živi v skrivnostni knjižnici, pod vodstvom Očeta, ki mogoče je, mogoče ni Bog. Ko Oče izgine, postane vse znanje in skrivnosti knjižnice na dosegu roke. Kaj več bi bilo težko povedati, brez da bi posredoval kvarnike, vedite le, da je pripoved globoka, bizarna in tako zanimiva, da me še vedno kdaj doleti dan, ko razmišljam o njej.

Nethereal, Brian Niemeier
Igričarska franšiza DOOM v literarni obliki (ki je prav tako dober primer). Pripoved spremlja spust vesoljskih piratov v žrelo pekla. Zaznamuje jo odlično grajenje sveta, ki navdih črpa iz Dantejevega Pekla, vendar je tudi zelo gosto, s hitrim tempom in zato ves čas potrebuje bralčevo polno pozornost, zaradi česar nekaterim delo ni po godu. 

Illium, Dan Simmons
Ta, na čase komična, spet drugič globoko filozofska pripoved, združi Shakespearea, Prousta, grške bogove in Mars. Moram reči še kaj? Lahko bi, a ne bom. 



Kill Six Billion Demons, Tom Parkinson-Morgan (Abbadon)
Zastonjski spletni strip spremlja mlado Allison, ki je precej standardno zalučana v tuj prostor, ki se v tem primeru obnaša kot vezivo med 777,777 svetovi. Pripovedovanje, grajenje sveta in umetniški stil so globoko prepleteni z vzhodno filozofijo in nauki iz budizma ter hinduizma, kar kulminira v zabavno in bizarno pripoved, z norimi ilustracijami.

“Kot trk med galaksijama H.P. Lovecrafta in Carla Sagana, se Whom the Gods Would Destroy ozira v nebo kot izvor človeškega čudenja, ter ga najde mrgolečega z našimi največjimi strahovi.” Knjiga definitivno ne razočara. 

Imate svoje predloge o pripovedih s kozmičnimi razsežnostmi? Prilepite jih v komentarje!




Komentarji

Oseba Ivan sporoča …
Nethereal je res izvrstna knjiga, tudi sam lahko samo priporočam v branje.
Oseba Erik sporoča …
Super, da se naredi še malo promocije temu nekoliko zapostavljenemu žanru, ki ima od Lovecrafta dalje vedno manj piscev. Pri nas je seveda popolnoma neznan, v tujini pa o njem govorijo ljubitelji Lovecrafta in njemu podobnih avtorjev. V angleščini so takšne zgodbe znane pod imenom "cosmic horror" in imajo kar lepo število zvestih privržencev. Pred kratkim sem kupil knjigo, ki jo imenjaš, The Library at Mount Char, ampak nisem vedel, da spada v ta žanr. Grem takoj prebrat!
Oseba Andraž sporoča …
Lovecraft je bil človek z izjemnim talentom in je lastnoročno vzniknil žanr kozmičnega hororja, se mi zdi da ga vsi ostali avtorji tega žanra skušajo le posnemati, z variabilno stopnjo uspeha. Zaradi tega je žanr tudi slabo reprezentiran, ker je težko vzbuditi takšne občutke, kot jih je Lovecraft. Rad bi le opozoril, da Hawkinsova knjiga (in vse ostale na tem spisku) bi lahko šle v katerikoli žanrski koš, združuje jih bolj ta kozmična perspektiva, ki namiguje na nekaj več onkraj človeškega razumevanja. Samo opozorim, da ne bo pomote, kajti The Library at Mount Char definitivno ni kozmični horor, ampak ima svoj okus bizarnosti in strahospoštovanja.