V torek, 21. januarja 2020, smo na portalu Znanstvena Fantastika objavili šesti pisateljski izziv. Sodelujoči so morali do nedelje, 26. januarja 2020 napisati kratko zgodbo dolžine od 250 do 500 besed. Naloga tokratnega izziva je bila, zgodbo v spomin na varuha očetove literarne dediščine Christopherja Tolkiena vmestiti v svet J.R.R. Tolkiena. Obvezno pa je bilo v zgodbi uporabiti besede nevarno, zamah, stopiti, vpliv, gora.
Do konca šestega izziva smo prejeli dve kratki zgodi. Obe sta, kakor je bilo predpisano, postavljeni v Tolkienov svet. Ena je zgodba o maščevanju, druga o smrti in izdajstvu.
Preberite še: Ivan Šokić: Meje ekscentričnosti
Nastale zgodbe so same po sebi še najboljši pokazatelj raznolikosti in pestrosti idej navkljub enakim pogojem.
Pri tem je potrebno spomniti, da je glavni namen pisateljskih izzivov ljudi spraviti k pisanju. Ne pričakujemo popolnosti, namreč vaja dela mojstra. Več ko pa je napisanega, lažje teče beseda.
Končane izzive lahko jemljete kot "prve osnutke." Iz nekaterih bodo avtorji kasneje izluščili mojstrovino, ostale bodo služile za vajo, kaj se obnese in kaj se ne.
Spodaj objavljene zgodbe so v vrstnem redu kakor so prispele. Prvo navajamo ime izziva, sledi ime avtorja in nato še naslov zgodbe, vkolikor je bil priložen.
Prijetno branje
P.S.: Vkolikor kateri od avtorjev želi povratne informacije, oziroma kritiko njegove zgodbe, lahko željo izrazi v komentarjih. Namen kritike je izpostaviti elemente, ki delujejo ter opozoriti na stvari, ki jih je mogoče popraviti.
1. nevarno, zamah, stopiti, vpliv, gora (Ivan Šokić)
Eredan je preštel puščice v tulcu za pasom - lahko bi štel in štel, pa bi jih na koncu bilo še zmeraj premalo. V daljavi je bilo slišati tuljenje vargov in vriskanje nijhovih jezdecev.
Bila je tretja noč odkar je prišel na sled vodu orkov, ki so opustošili njegovo rodno vas. Po treh dneh neumornega zasledovanje je bil izmučen, želel si je, da bi bilo nočne more že konec, a dejstvo da jih je našel, mu je vlivalo novih moči v otrdele ude.
Temno nočno nebo so razsvetljevali taborni ognji in plamenice, medtem ko so se kriki bolečine in groze zasužnjenih mešali s posmehom črne zalege.
Eredan se je prihulil k tlom ter se prikradel do ruševin stražnega stolpa. Blagodejni vonj škrlatne zeli, ki je rastla med kamni, se je mešal z odurnim smradom orkov iz Severnega gorja. Z druge strani zidu je lahko slišal enega od orkov. "Zhug harh qarf."
"Nogh arlg traf rehj," je prvemu orku odvrnil drugi. "Bargh arra," je odvrnil drugi ork in se odpravil nazaj proti ognjem.
Eredan je slišal, kako je prvi ork hraknil in pljunil. Počakal je, da se je drugi ork oddaljil, nato pa se prihulil k zidu starodavne vilinske ruševine in stopil proti orku. Njegovo početje je bilo nevarno, morebiti lahkomiselno, a bil je odločen, da mora nekaj storiti. Držal se je sence in izvlekel nož. Za meč je bilo prepozno, za lok in puščice prenevarno. Planil je na orka in mu zaril rezilo v grlo. Na rokah je čutil vročo črno kri, njegova žrtev pa je hlastala za zrakom.
Eredan je brez obotavljanjal ponovno zamahnil in zaril nož v orkovo srce. Smrad umazanega bitja je bil neznosen.
Vse je bilo mirno. Eredan je vstal in obrisal rezilo ob mah, ki je rastel ob zidu.
"Boš tako storil z vsemi?"
Eredan se je z nožem v roki obrnil v smer od koder je prišel neznančev glas. Na zid se je naslanjal vilin. Njegovo čelo je zakrivala kuta barve borovnic, njegove oči so bile svetle, izraz na obrazu pa je spominjal na nepremičnost gore. "Kdo si!" je zahteval Eredan.
"Mlajši rod otrok Ilúvatarovih … kako značilno," je začel vilin nemeneč se za Eredana. Zavzdihnil je. "Sem Aldor, sin Astadana iz hiše Astalnarjeve." Vilin je snel kapuco in sedel v travo. "In kdo si ti?"
Eredan se je sprostil in umaknil nož. Po izgledu je bilo videti, da je vilin eden od Noldorov, Sovragovih smrtnih sovražnikov. "Eredan, sin Otharjev, več pa ni važno, saj nimam ničesar več kar mi niso vzeli že Sovrag in njegove sluge."
"Morgothova roka seže daleč, ravno tako njegov vpliv," se je strinjal Aldor. "Kakšen je torej tvoj načrt?" Ko ni dočakal odgovora se je vilin nasmehnil. "Ah, tako mladi, tako … otroški. Tvoje oči te izdajajo, Eredan, sin Otharjev."
"Drugega mi ne preostane …"
"Oh, vi ubogi minljivi rod, ki ne vidite dlje od svojega nosu! Vedno obstaja izbira."
"Kakšna izbira? Sam proti vodu ravno ne morem upati na drugega, kot da jih pobijam enega za drugim."
Aldor se je ob tem zasmejal. "In tako misliš vse do samega Morgotha na njegovem temnem prestolu? Ne, imam boljšo idejo."
"Kakšno?"
"Tega se lahko lotiva skupaj."
2. nevarno, zamah, stopiti, vpliv, gora (Max)
Andhun je suho pljunil in spet brez prave volje preklel vilince. Za trenutek je zaprl oči in si v mislih zavrtel dogodke prejšnjih dni, iščoč trenutka, ko se je sprijaznil s dejstvom, da so izgubljeni.
Ponoreli juriš vilincev iz varnih gora? Ne, takrat je še gojil upanje. Padec Haladincev? Tudi ne, njihova žrtev ga je le navdihnila. Novica da Maedhrosa in njegove vojske ne bo? Mogoče, ampak takrat je umik trajal že več dni in okrepitev niti ni pričakoval več.
Nezadovoljen s tem je pobrskal še globlje po grozotah teh nekaj dni. Dokler ga ni našel, odločilnega trenutka. Dogodka, ki je imel tak vpliv na bojišče, da se je celo zvok spomina porazgubil. Še prikrito bučanje teles bitij iz ognja in sence je potihnilo. En sam zamah črne sekire, ki je vilinskemu vladarju razčesnil glavo. Takrat je spoznal, da se bliža konec. Kmalu je sledil končni ukaz Húrina, kar je samo potrdilo vse skupaj.
Odprl je oči in se vrnil v sedanjost. Ostanek združene vojske Maedhrosa se je s skupnimi močmi umaknil še dlje nazaj, proti varnemu zaledju severa. A obljuba varnosti je držala samo za nekatere. Vilinci so se posamezno ali pa v skupinah prebili ven iz vihre spopada in se porazgubili v nevarnih meglicah močvirja. Za Andhuna in njegove soborce pa se je tukaj zgodba končala.
Sinovi Dor-lómina so stopili skupaj, strnjeni v živi zid obrnjen proti nepreštevni hordi orkov ter ostalih hlapcev Morgotha, na čelu ponosna in neomajna Húrin in Huor. Vojski sta udarili skupaj in kri človeštva je pojila zemljo, vse z upanjem da bo belo mesto imelo zmožnost obstati.
Andhun je mrko sekal po vsaki nečloveški obliki pred njim. Trupla sovraga so se kopičila, prav tako je začelo naraščati število zlatoglavih mrtvecev, a obojim ni imel časa nameniti pozornosti. Še padec Huorja ga ni zlomil. Konec koncev ni imel slabe smrti, orkovska puščica čez oko ga je odrešila bolečin v trenutku. Zatorej je Andhun samo sekal naprej, dokler ga ni ustavila črna gmota varga, ki se mu je zapodil v hrbet in ga prisilil na kolena.
Iz rok je izpustil meč, izvlekel bodalo in se deloma obrnil proti svojemu napadalcu. Zver je zabodel v vrat, da se je z javkanjem zvalila z njega. Za trenutek se je njegov pogled ustavil na nepremičnem Erlingrju, njegovemu prijatelju, ki mu je do zdaj uspešno branil hrbet. Namenil mu je samo hiter kimljaj glave, ter se obrnil, da bi spet zagrabil svoj meč.
A preden bi se lahko njegovi prsti oklenili ročaja, ga je ustavila sekira, zabita v njegov prsni koš. Bolečina je ohromela njegovo telo, le iz ust mu je bruhnila kri. Z zadnjimi močmi je spet zaprl oči in si zamislil zadnje trenutke vsakega sovraga, pokončanega pod njegovim Dor-lóminškim jeklom.
Življenje ga je zapustilo, še preden bi lahko prišel do konca.
Komentarji
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.