V torek, 11. februarja 2020, smo na portalu Znanstvena Fantastika objavili sedmi pisateljski izziv. Sodelujoči so morali do nedelje, 16. februarja 2020 napisati kratko zgodbo dolžine od 250 do 500 besed. Tema tokratnega izziva je bila PANDEMIJA!. Zgodbe so lahko bile iz katerihkoli podzvrsti znanstvene fantastike, fantazije ali nadnaravne grozljivke. Obvezno pa je bilo v zgodbi uporabiti besede grlo, opazovati, bitje, povezava, šibko.
Do konca sedmega izziva smo prejeli štiri kratke zgode. Ena je srhljivka, ena postapokaliptična in dve sta fantazijski.
Nastale zgodbe so same po sebi še najboljši pokazatelj raznolikosti in pestrosti idej navkljub enakim pogojem.
Spodaj objavljene zgodbe so v vrstnem redu kakor so prispele. Prvo navajamo ime izziva, sledi ime avtorja in nato še naslov zgodbe, vkolikor je bil priložen.
Prijetno branje
P.S.: Vkolikor kateri od avtorjev želi povratne informacije, oziroma kritiko njegove zgodbe, lahko željo izrazi v komentarjih. Namen kritike je izpostaviti elemente, ki delujejo ter opozoriti na stvari, ki jih je mogoče popraviti.
1. grlo, opazovati, bitje, povezava, šibko (Dominik Lenarčič)
»Pandemija! Nov smrtonosni virus na pohodu …«
»… oblasti zanikajo kakršnokoli odgovornost …«
»Prvi primeri v kontinentalni Evropi«
Zadnje čase mi je študij onemogočal sledenje novicam. Vsi se bojijo nekega novega virusa. Jaz menim, da je kakršenkoli strah odveč. Če smo preživeli HIV, SARS, Ebolo in ostale nadloge, bomo preživeli tudi tega. Sploh pa, kaj bodo ljudje zganjali paniko nad virusom, če jih veliko vztraja pri povezavi med cepivi in pojavnostjo avtističnih motenj. Tale ženska na levi je zagotovo ena od teh ljudi. Prej je omenjala cepiva, zdaj pa se na glas razgovarja o »bitju srca« in »pravicah nerojenih otrok«. Vsi na vlaku te slišimo, gospodična, prosim, bodite tiho.
Nasproti mene sedi Saša, ruski študent na izmenjavi. Prijazen tip. Srečala sva se na postaji.
Nagovori me: »What was his name?«
»Hm?«
»The doctor that started the antivax craze – what was his name?«
»Wakefield. Andrew Wakefield.«
»Scum.«
Nasmehnem se. »You can say that again.«
»Refusing to vaccinate your kids should be a crime.«
»Yeah, yeah, I agree.«
»You think the antivaxxers will be against the vaccine for this virus?«
»I wouldn't put it past them.«
Saša se zasmeje. Naenkrat začne kašljati v komolec. Gospodična se obrne k nama in Sašo ošvrkne s strupenim pogledom. Saša si sprosti grlo.
»Sorry,« mi odvrne: »I woke up with a sore throat«.
Pokimam mu. Daleč spredaj vidim, kako me nek moški sumničavo opazuje. Kaj je? Imate kakšen problem, gospod?
Saša spet začne kašljati. Šele zdaj sem opazil, kako šibek izgleda. Njegov obraz je bled, skoraj prozoren. Oči ima rdeče.
»Sasha, you OK?« ga vprašam.
»Yeah, yeah, I'm OK,« mi s premori pove Rus. Nenadoma ga zvije. Nasilno zakašlja v tla. Najina soseda na levi naju gledata. Moški tudi.
»Are you sure you're OK?«
Saša se zravna in me pogleda. Čakaj, a mu iz solznih kanalov teče kri?!
Saša nasilno pihne. Nekaj mokrega mi poleti v obraz. Ženski na levi zakričita. Moški prebledi. Drugi potniki se obrnejo k nam štirim. Saša pade iz sedeža. Zvrne se po tleh. Začne se obračati in tuliti. Koža na njegovih rokah in nogah je bleda kakor njegov obraz. Po celem telesu so se mu začeli delati izpuščaji. Kakšne barve pa so?! Ljudje počasi vstajajo. Ohranjajo razdaljo od človeka na tleh. Ta utihne in se začne krčevito zvijati kot zastrupljena žival. Neka modra tekočina mu teče iz ust. Kaj za božjo voljo se dogaja z njim?! Nenadoma je vsega konec. Sašo mine krč. Obleži na tleh. Izcedki iz ust se iztekajo pod moj sedež.
»… oblasti zanikajo kakršnokoli odgovornost …«
»Prvi primeri v kontinentalni Evropi«
Zadnje čase mi je študij onemogočal sledenje novicam. Vsi se bojijo nekega novega virusa. Jaz menim, da je kakršenkoli strah odveč. Če smo preživeli HIV, SARS, Ebolo in ostale nadloge, bomo preživeli tudi tega. Sploh pa, kaj bodo ljudje zganjali paniko nad virusom, če jih veliko vztraja pri povezavi med cepivi in pojavnostjo avtističnih motenj. Tale ženska na levi je zagotovo ena od teh ljudi. Prej je omenjala cepiva, zdaj pa se na glas razgovarja o »bitju srca« in »pravicah nerojenih otrok«. Vsi na vlaku te slišimo, gospodična, prosim, bodite tiho.
Nasproti mene sedi Saša, ruski študent na izmenjavi. Prijazen tip. Srečala sva se na postaji.
Nagovori me: »What was his name?«
»Hm?«
»The doctor that started the antivax craze – what was his name?«
»Wakefield. Andrew Wakefield.«
»Scum.«
Nasmehnem se. »You can say that again.«
»Refusing to vaccinate your kids should be a crime.«
»Yeah, yeah, I agree.«
»You think the antivaxxers will be against the vaccine for this virus?«
»I wouldn't put it past them.«
Saša se zasmeje. Naenkrat začne kašljati v komolec. Gospodična se obrne k nama in Sašo ošvrkne s strupenim pogledom. Saša si sprosti grlo.
»Sorry,« mi odvrne: »I woke up with a sore throat«.
Pokimam mu. Daleč spredaj vidim, kako me nek moški sumničavo opazuje. Kaj je? Imate kakšen problem, gospod?
Saša spet začne kašljati. Šele zdaj sem opazil, kako šibek izgleda. Njegov obraz je bled, skoraj prozoren. Oči ima rdeče.
»Sasha, you OK?« ga vprašam.
»Yeah, yeah, I'm OK,« mi s premori pove Rus. Nenadoma ga zvije. Nasilno zakašlja v tla. Najina soseda na levi naju gledata. Moški tudi.
»Are you sure you're OK?«
Saša se zravna in me pogleda. Čakaj, a mu iz solznih kanalov teče kri?!
Saša nasilno pihne. Nekaj mokrega mi poleti v obraz. Ženski na levi zakričita. Moški prebledi. Drugi potniki se obrnejo k nam štirim. Saša pade iz sedeža. Zvrne se po tleh. Začne se obračati in tuliti. Koža na njegovih rokah in nogah je bleda kakor njegov obraz. Po celem telesu so se mu začeli delati izpuščaji. Kakšne barve pa so?! Ljudje počasi vstajajo. Ohranjajo razdaljo od človeka na tleh. Ta utihne in se začne krčevito zvijati kot zastrupljena žival. Neka modra tekočina mu teče iz ust. Kaj za božjo voljo se dogaja z njim?! Nenadoma je vsega konec. Sašo mine krč. Obleži na tleh. Izcedki iz ust se iztekajo pod moj sedež.
2. grlo, opazovati, bitje, povezava, šibko (Jaka Tomc)
Z Ludvikom sva vstopila v središče Ljubljane. Bolje rečeno tistega, kar je ostalo od nje. Če ne bi stala pod znamenitim gričem ob strugi Ljubljanice in opazovala ruševin nekdaj čudovitega gradu, bi mislila, da sva prispela v neko drugo mesto. Pričakovano ni bilo nikjer žive duše. Kdor je pravočasno zapustil mesto, se je rešil, ostali so postali ujetniki, obsojeni na smrt. Ljubljano je še tretjič v njeni zgodovini obdala ograja. Prekinjena je bila sleherna povezava s preostalim svetom.
“Koliko bi rekel, da jih je šlo?” je vprašal Ludvik.
“Dvesto, dvesto petdeset,” sem odvrnil.
“Pa vse skupaj?”
“Milijon osemsto.”
“Bo držalo, ja. Devetdesetodstotna umrljivost.”
Brcnil sem prazno pločevinko piva, ki je ležala na cesti.
“Kako je tvoje grlo?” sem vprašal.
“Bolje. Ne vem sicer, kje sem staknil prehlad.”
“Si prepričan, da je prehlad? Morda ne bi bilo odveč, če bi se oglasil v ambulanti, ko se vrneva v bazo.”
“Prav imaš,” je dejal in takoj zamenjal temo. “Kaj sploh iščeva?”
“Akumulatorje. Kori je rekel, da ni važno, če je šibak. Samo da dela.”
“Aha. Zato vlačiva s sabo voziček? Pa imava tisto napravo za merjenje jakosti?”
“Jaz jo imam, kaj si pa ti spakiral, pa ne vem,” sem dejal.
“Štiri tube goveje paste.” Zasmejal se je. “Vsaj lačna ne bova.”
Hodila sva po Trnovem in odpirala pokrove vseh avtomobilov, ki so nama prekrižali pot. Nabrala sva dvanajst delujočih akumulatorjev, soliden ulov.
“Hej, Alen, kje si izvedel?” me je vprašal, ko sva se vračala proti helikopterju.
“Na faksu. Profesorica je prekinila predavanje in prižgala televizor. Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Nikoli ne bom pozabil, kako je tisto bitje stopilo iz plovila in dvignilo roke. Vse štiri. Dvignilo je roke, pa so ga vseeno pokosili. Prekleti vojaki.”
“Pa saj niso mogli vedeti, da bo njegovo truplo sprostilo virus,” je dejal Ludvik.
“Ne gre za to.”
“Saj vem. Pa vseeno ne moreš kriviti vojske.”
“Koga pa naj krivim?”
“Ne vem. Nikogar. Morda je moralo biti tako. Morda je človeštvo doživelo svoje. Vse se enkrat konča.”
Nasmehnil sem se. “Prav imaš. Tudi te more bo enkrat konec. Naša naloga je, da preživimo in ponovno poselimo Zemljo. A najprej spraviva te akumulatorje v bazo.”
“Mali koraki, bi rekel doktor Kerc.”
Oba sva se naglas zasmejala.
“Koliko bi rekel, da jih je šlo?” je vprašal Ludvik.
“Dvesto, dvesto petdeset,” sem odvrnil.
“Pa vse skupaj?”
“Milijon osemsto.”
“Bo držalo, ja. Devetdesetodstotna umrljivost.”
Brcnil sem prazno pločevinko piva, ki je ležala na cesti.
“Kako je tvoje grlo?” sem vprašal.
“Bolje. Ne vem sicer, kje sem staknil prehlad.”
“Si prepričan, da je prehlad? Morda ne bi bilo odveč, če bi se oglasil v ambulanti, ko se vrneva v bazo.”
“Prav imaš,” je dejal in takoj zamenjal temo. “Kaj sploh iščeva?”
“Akumulatorje. Kori je rekel, da ni važno, če je šibak. Samo da dela.”
“Aha. Zato vlačiva s sabo voziček? Pa imava tisto napravo za merjenje jakosti?”
“Jaz jo imam, kaj si pa ti spakiral, pa ne vem,” sem dejal.
“Štiri tube goveje paste.” Zasmejal se je. “Vsaj lačna ne bova.”
Hodila sva po Trnovem in odpirala pokrove vseh avtomobilov, ki so nama prekrižali pot. Nabrala sva dvanajst delujočih akumulatorjev, soliden ulov.
“Hej, Alen, kje si izvedel?” me je vprašal, ko sva se vračala proti helikopterju.
“Na faksu. Profesorica je prekinila predavanje in prižgala televizor. Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Nikoli ne bom pozabil, kako je tisto bitje stopilo iz plovila in dvignilo roke. Vse štiri. Dvignilo je roke, pa so ga vseeno pokosili. Prekleti vojaki.”
“Pa saj niso mogli vedeti, da bo njegovo truplo sprostilo virus,” je dejal Ludvik.
“Ne gre za to.”
“Saj vem. Pa vseeno ne moreš kriviti vojske.”
“Koga pa naj krivim?”
“Ne vem. Nikogar. Morda je moralo biti tako. Morda je človeštvo doživelo svoje. Vse se enkrat konča.”
Nasmehnil sem se. “Prav imaš. Tudi te more bo enkrat konec. Naša naloga je, da preživimo in ponovno poselimo Zemljo. A najprej spraviva te akumulatorje v bazo.”
“Mali koraki, bi rekel doktor Kerc.”
Oba sva se naglas zasmejala.
3. grlo, opazovati, bitje, povezava, šibko (Vrečič - Kuga)
Dnevnik mojstra vode in zemlje ter kraljevega zdravilca Hotimirja iz Rašice
Svečan trinajsti šestega leta kralja Ljubovita tretjega
Svečana prvega dan so se v deželi pojavili trgovci z vzhoda. Takrat nihče ni sumil, da s seboj niso prinašali zgolj popra, pač pa tudi zle duhove in kugo, ki se je razširila po slovenskih mestih ob obali Srednjega jezera. Vsi, ki jim je Živa podarila zdravilno roko, izčrpavajo same sebe; toda zaman, saj bolezni ni ustaviti ne z ognjem ne z zemljo.
Velikim mestom je prizanešeno, saj so zaprla vrata. Govori se, da je v Velesovem pri Jezeru dal mestni šerif Davor Vrhpoljski postaviti označbe, da je vsem prepovedan vstop, in da z zidov streljajo na vsako in vsakršno, živo in neživo bitje, in to ne s samostreli, pač pa kar z ognjenimi kroglami, pa še kak Svarogov duhovnik se pridruži in nadnje zmeče kar se da mnogo skalovja.
Opaženo je, da sežiganje umrlih nekako prežene zle duhove, ki so jih naselili. Povezava … neznana. V luči tega sem si v kratkem času dobavil karseda mnogo vrčev olja. Žena je slabe volje, ker da je izba za shrambo namenjena hrani, in da se ne živi zgolj od oljke.
Velesovo ima seveda tudi Velesov tempelj in polno zdravilcev, a se ti v svoji boječnosti ne upajo prikazati izza zidov templja in zdravijo zgolj domačine, bojda uspešno. Svoje kritike na njihov račun bom podal v posebnem poročilu, ne v svojem dnevniku, toda vseeno zapišem, da je Veles zdravilec vsakogar, ne zgolj meščanske gospode, in da bo tudi njih nekega dne vzel v podzemlje.
Tu na Suškem polju, v tej prelepi pokrajni, katere zdravje mi je zaupal sam Kralj, je zaenkrat vse v redu. Zdravim, kolikor lahko, in kolikor pač Veles pripomore. Kovačev sin in njegova roparska banda so sicer problem, toda mladi Bogdan je pokazal, da ga vseeno bolj skrbi za svojo mater kot za zlatnike. Drznem si trditi, da je krivda za omejitev teh duhov ravno na njem. Toda krivda bo tudi za smrti v bližnjih vaseh, ki bi jih jaz lahko morda preprečil, če bi mi dovolil oditi. Moje borilne veščine pa bi me napravile prešibkega, da bi lahko po kakršnemkoli spopadu z njimi kogarkoli ozdravil.
O bolezni imam nekaj pripovedi mojstra zdravilcev, s katerim sva se danes pomenila prek sklede. Pravil je, da je znak bolezni presežek ognja v telesu, predvsem v grlu, in da so zato Velesovi zdravilci toliko bolj uspešni od Živinih. Ta ogenj se pokaže kot vročina, pri kateri pomaga zdravljenje s kačjo metodo, torej tisto, ki jo mora obvladati vsak začetnik v templju. V Podgorici, ki je prav na drugi strani Suškega polja, je prizadeta cela vas. Gospe Milivojki, ki je zdravilka iz redu Mokoš, sem poslal goloba o metodi, in pričakujem odgovor jutri, če ne že v tem večeru.
Svečan štirinajsti v šestem letu Kralja Ljubovita Tretjega
Novice s Podgorice. Bogdanova tolpa poroča, da je gospa Milivojka umrla od izmučenosti, toda celotna vas je okrevala.
Naj jo Rod v smrti nagradi za dobro delo.
Svečan trinajsti šestega leta kralja Ljubovita tretjega
Svečana prvega dan so se v deželi pojavili trgovci z vzhoda. Takrat nihče ni sumil, da s seboj niso prinašali zgolj popra, pač pa tudi zle duhove in kugo, ki se je razširila po slovenskih mestih ob obali Srednjega jezera. Vsi, ki jim je Živa podarila zdravilno roko, izčrpavajo same sebe; toda zaman, saj bolezni ni ustaviti ne z ognjem ne z zemljo.
Velikim mestom je prizanešeno, saj so zaprla vrata. Govori se, da je v Velesovem pri Jezeru dal mestni šerif Davor Vrhpoljski postaviti označbe, da je vsem prepovedan vstop, in da z zidov streljajo na vsako in vsakršno, živo in neživo bitje, in to ne s samostreli, pač pa kar z ognjenimi kroglami, pa še kak Svarogov duhovnik se pridruži in nadnje zmeče kar se da mnogo skalovja.
Opaženo je, da sežiganje umrlih nekako prežene zle duhove, ki so jih naselili. Povezava … neznana. V luči tega sem si v kratkem času dobavil karseda mnogo vrčev olja. Žena je slabe volje, ker da je izba za shrambo namenjena hrani, in da se ne živi zgolj od oljke.
Velesovo ima seveda tudi Velesov tempelj in polno zdravilcev, a se ti v svoji boječnosti ne upajo prikazati izza zidov templja in zdravijo zgolj domačine, bojda uspešno. Svoje kritike na njihov račun bom podal v posebnem poročilu, ne v svojem dnevniku, toda vseeno zapišem, da je Veles zdravilec vsakogar, ne zgolj meščanske gospode, in da bo tudi njih nekega dne vzel v podzemlje.
Tu na Suškem polju, v tej prelepi pokrajni, katere zdravje mi je zaupal sam Kralj, je zaenkrat vse v redu. Zdravim, kolikor lahko, in kolikor pač Veles pripomore. Kovačev sin in njegova roparska banda so sicer problem, toda mladi Bogdan je pokazal, da ga vseeno bolj skrbi za svojo mater kot za zlatnike. Drznem si trditi, da je krivda za omejitev teh duhov ravno na njem. Toda krivda bo tudi za smrti v bližnjih vaseh, ki bi jih jaz lahko morda preprečil, če bi mi dovolil oditi. Moje borilne veščine pa bi me napravile prešibkega, da bi lahko po kakršnemkoli spopadu z njimi kogarkoli ozdravil.
O bolezni imam nekaj pripovedi mojstra zdravilcev, s katerim sva se danes pomenila prek sklede. Pravil je, da je znak bolezni presežek ognja v telesu, predvsem v grlu, in da so zato Velesovi zdravilci toliko bolj uspešni od Živinih. Ta ogenj se pokaže kot vročina, pri kateri pomaga zdravljenje s kačjo metodo, torej tisto, ki jo mora obvladati vsak začetnik v templju. V Podgorici, ki je prav na drugi strani Suškega polja, je prizadeta cela vas. Gospe Milivojki, ki je zdravilka iz redu Mokoš, sem poslal goloba o metodi, in pričakujem odgovor jutri, če ne že v tem večeru.
Svečan štirinajsti v šestem letu Kralja Ljubovita Tretjega
Novice s Podgorice. Bogdanova tolpa poroča, da je gospa Milivojka umrla od izmučenosti, toda celotna vas je okrevala.
Naj jo Rod v smrti nagradi za dobro delo.
4. grlo, opazovati, bitje, povezava, šibko (Domen Mohorič - Garudin golaž)
Nestrpno je opazovala po temni gozdni poti gor in dol. Le šibka svetloba iz njene palice je osvetljevala okolico. Izza grmičevja je iznenada završalo, dekle v rožnatem je presenečeno odskočilo, leseno palico je usmerila v smeri hrušča. Veje so se razmaknile in prikazala se je kosmata žoga, sopajoča kot da se spušča zrak iz balona. Coprnica je lajšano zavzdihnila in spustila palico. Z vzdraženim prizvokom v glasu je ošvrkala prišleka:
»Zakaj me strašiš. Že tako sem na trnih.«
Škrat se je prebil skozi grmovje in si otresel svojo veličastno brado.
»Nič ne de, nič ne de,« je rekel in potegnil za sabo nahrbtnik, več kot dvakratnik svoje velikosti.
Ob pogledu na velikanski tovor se je nasmehnila.
»Sklepam, da je bil izkupiček dober.«
Škrat se je razpasal in hrupno spustil nahrbtnik na tla. Sedel je in prižgal pipo.
»Šel sem nad ceno. Je pa kvaliteta. Mhm, ko sem videl kako sočno je garudino meso, sem plačal kar so zahtevali za to redko bitje.«
»Upam, da res. Nočem, da smo ponovno v minusu,« je odgovorila in vzdignila palico, ki je vijolično zasvetila. Kupčki zemlje so se zbrali skupaj in iz njih vstali polmetrski golemi. Vzdignili so nahrbtnik in ga odnesli po poti do oddaljene gostilne.
Tam je vilinec zažvižgal ob pošiljki in si takoj odrezal lep kos, ga razrezal in vrgel v kotel. Dodaj je še prgišče zmletih entov, nekaj listov driadi in zalil z vodo sprešanega vodanoja. Iz kotla je bušnila para, po vsem prostoru je zadišalo po najboljšem golažu. Okus ni zaostajal za vonjem in beseda o dobri jedači se je razširila po deželi.
Dobra beseda pa ni bila edino, kar se je razširilo. Garudino meso, ki ga je prinesel škrat, je bilo okuženo z virusom imenovanim čupakabrina jeza. Simptom bolezni je bilo grleno pohrkavanje, ki je odvisno od rase prineslo nezaželene posledice. Škratje so rigali, ljudje psovali, vilinci prepevali in zmaji bruhali ogenj. Za slednje sicer ni bilo možno ugotoviti, kdaj gre za bolezen in kdaj so bili le slabe volje zaradi poskusa diagnosticiranja. Kar nekaj časa je trajalo, da so kraljevi čudodelniki odkrili povezavo med boleznijo in garudinim golažem kot virom pandemije. Naši trije podjetniki so tako imeli dovolj časa, da so naivnim gremlinom prodali svojo gostilno in skrivni recept, preden so jo s skrinjami zlata pod pazduhami podurhali neznano kam.
Komentarji
Prve tri vrstice lepo nastavijo premiso zgodbe, nato pa sledi debel odstavek razlaganja. Tu izgubiš bralca. Raje kot da bi razlagal, pokaži bralcu kar mu želiš sporočiti, drugače izpade kot pridiga, in tega nihče ne mara.
Druga stvar je prepletanje angleščine in slovenščine. Jezik je preveč lep, po jeziku v zgodbi sodeč ne bi nikoli vedeli, da je protagonistov sogovorec Rus. Ravno tako, glede na preostanek zgodbe se ustvarja vtis, kot da bi se pogovor Saše in protagonista navezoval na protagonistovo opazovanje ženske v uvodnem odstavku. Izpade torej, da tako Saša kot protagonist razumeta jezik ostalih, sama med seboj pa komunicirata v angleščini. Zakaj se Saša v angleščini zapiše kot Sasha?
Stvar, ki jo je vredno izpostaviti je postopno grajenje napetosti, ki doseže vrhunec tik pred koncem.
Sem Gladys, z vami bi rada delila to odlično priložnost o tem, kako sem dobila posojilo v višini 20.000 evrov. Neverjetna, a resnična priložnost, ki je ne smete zamuditi, dragi prijatelji. Zato se za vse vaše potrebe po posojilih, kreditih, financiranju in naložbah obrnite na g. Marjan Tetičkovič za več podrobnosti. Elektronski naslov: tmarjan24@gmail.com
WhatsApp: +386 71 391 409
Viber: +386 71 391 409
Objavite komentar
Hvala za vaš komentar.